Vsak èlovek sam po svetu hodi,
Nihèe povsem te ne pozna.
Nihèe ne ve kaj ti po glavi blodi
In kaj vse skrito imaš na dnu srca.
Tam rjavijo davne žalostne ljubezni,
Poskušajo skeleti le še tu in tam.
O njih neradi govorimo trezni,
Bojimo se posledic al pa nas je sram.
Tudi moja ena je ljubezen taka,
Zakaj omenjam jo zdaj, pravzaprav ne vem.
Otroke imam, doma me žena èaka,
Že dolgo vrsto let sem zvesto njen.
Imam jo rad in skupaj z njo se bom postaral,
Razumeva se dobro, lep je najin dom.
Tiste druge dolgo že veè ne bi maral,
A pozabil, pozabil je ne bom.
Saj vèasih bežno, nežno, nežno,
V mislih mlad sem in spet z njo.
Davno še preden neizbežno,
Prišlo je žalostno slovo.
Takrat me rahlo v grlu stisne,
Spomini vnesejo nemir,
Jih pamet hitro vstran potisne,
Stara èustva, dajte mir!
Vsak èlovek grenko zgodbo skriva
In le malo komu jo pove.
Za druge tko ali tako ni zanimiva,
Poznamo jo pa vsi, prav vsi ljudje.
Saj vèasih bežno, nežno, nežno,
V mislih mlad si in spet z njo.
Davno še preden neizbežno,
Prišlo je žalostno slovo.
Takrat te rahlo v grlu stisne,
Spomini vnesejo nemir,
Jih pamet hitro vstran potisne,
Stara èustva, dajte mir!
Ja vèasih bežno, nežno, nežno,
V mislih mlad si in spet z njo.
Davno še preden neizbežno,
Prišlo je žalostno slovo.
Takrat te rahlo v grlu stisne,
Spomini vnesejo nemir,
Jih pamet hitro vstran potisne,
Stara èustva, dajte mir!
Takrat te rahlo v grlu stisne,
Spomini vnesejo nemir,
Jih pamet hitro vstran potisne,
Stara èustva, dajte mir!